Morda je bilo petkovo popoldne, ki se je prevesilo v sobotno dopoldne, priložnost, da drugošolci in tretješolci utrdijo ali stkejo nove prijateljske vezi izven šolskih obveznosti …
Pa začnimo na začetku. V petek, 14. 6. 2024, so ob 16.30 uri v šolo prišli učenci v spremstvu staršev, se poslovili ter prtljago odložili v garderobo. Opremljeni z nahrbtniki smo se odpravili proti Malemu Hribu. Tam sta nas pričakala nasmejana Sabina in Robi Barlič, starša naše učenke. Gospa Sabina je spekla odlične mafine, pozabila ni niti na otroke z dieto. Zraven je postregla z okusno domačo šabeso. Tam, na hribu, je res raj za otroke, domači sin Žak pa pravi graditelj, če se ozreš po bregu navzdol, vidiš, kako čudovito mini vasico že nekaj let ustvarja. Sam načrtuje, zida, žaga, kleše… Lahko bi reki, da je ustvaril glamping v malem. Žak je otroke popeljal na ogled in kar načuditi se niso mogli njegovim mojstrovinam. Potem pa so zagledali hišico na drevesu in igrala ter se zapodili tja. Nekateri so se gugali, drugi uživali v hišici in na toboganu, tretji igrali nogomet in razigrani igri kar ni bilo konca. Ker prazen žakelj ne stoji pokonci, so si učenci sami spekli večerjo. Gospod Robi je naredil dve naravni kurišči, Žak pa je za vsakega učenca ošpičil palico, tako da so si sami pekli hrenovke. Ugotovili so, da je tudi popečen kruh dober in da super paše k pečeni hrenovki. Kljub temu da so se dobro najedli, so se jim kar zasvetile oči, ko so videli penice za posladek. Mojstrsko so jih popekli, nekateri pa zagotavljali, da so tudi zažgane super. Ura je hitro tekla in morali smo se vrniti v šolo. Zahvalili smo se gostiteljem za vse, kar so nam pripravili. Pot nazaj v šolo je minila v veselem pogovoru in pričakovanju spanja v telovadnici. Učiteljici sva imeli pred tem še nekaj drugega v načrtu. Učenci, ki praznujejo preko šolskega leta, so deležni drobnih pozornosti v šoli, tisti, ki praznujejo med počitnicami pa seveda ne. Zato sva se odločili, da bodo ta večer predčasno praznovali »poletni otroci«. Z učenci smo sklenili stavo, da bodo v določenem času napihnili in obesili balone, če bodo zmagali oni, bova medve delali sklece, sicer pa oni. Niso zmagali, vendar smo na sklece pozabili. Po prepevanju in voščilih smo se prepustili ritmu glasbe. Napočil je čas za spanje. Seveda nismo pozabili na večerno toaleto. Učenci so si pripravili ležišča, zlezli v spalne vreče, eden drugemu pokazali ninice ter poslušali dolgo pravljico za lahko noč. Govorjenje in hihitanje še dolgo ni potihnilo.
Sobotno jutro se je za nas pričelo ob pol šestih, saj je bila takrat večina že budna. Pospravili smo ležišča in vse pripomočke stlačili v potovalke in nahrbtnike. Po jutranji toaleti smo šli na šolsko igrišče na jutranjo telovadbo. Po zajtrku pa se je jedilnica spremenila v ustvarjalnico. Učenci so naredili knjižna kazala iz penaste gume, saj bodo med počitnicami zagotovo brali. Zelo vztrajno so izdelovali ogrlice in zapestnice iz drobnih perlic, nazadnje pa so porisali še balone. Čas je bliskovito minil in pred šolo so na otroke že čakali starši. Ko so videli, da njihovi otroci nasmejanih zapuščajo šolo, so še njim zaigrali nasmehi na obrazih, saj so vedeli, da so se imeli otroci lepo. In res smo vsi skupaj preživeli nepozabne urice, ki so zagotovo obogatile vsakega izmed nas.
Zapisala Vladka Bučevec
